flag IT | EN | DE | SL

Predstavitev

Benediktinski menihi, ki so prišli iz Opatije Milstatt na Koroškem, so v Rožaško opatijo prinesli bogato kulturo obdelovanja trt in oljk že konec leta 1200 ter tako prispevali k pomenu gojenja teh rastlin in širitvi obdelovalnih površin. V stari listini Rožaške opatije z dne 20. januarja 1341 je navedeno, da je »Patriarh Bernard grozi[l] z izključitvijo določenih oseb, ki - potem ko so prevzele kos gozdnatega območja Rožaške opatije - niso hotele zasaditi trt«. Gre le za enega izmed dokumentov, ki pričajo o tem, kako je bila opatija predana vinogradništvu. Iz tega območja izvira nekaj najpomembnejših furlanskih vinskih sort, med katere spadajo rumena rebula, pikolit in pignolo, ki so prave dragocenosti furlanske enologije.

Leta 1500 je bila rožaška rumena rebula eno najljubših vin beneškega doža, tako da je bilo to vino, pridelano v opatiji, namenjeno skoraj izključno njemu.  

Leta 1979 so se začela dela kmetijskega preurejanja vinogradov. V okviru te ureditve so bile oblikovane značilne terase, imenovane »ronchi«, na katerih uspevajo najdragocenejši vinski trsi.

Ta predel spada v okvir vinorodnega okoliša »Colli Orientali del Friuli/Vzhodno Furlansko gričevje«, tu pridelana vina pa imajo kontrolirano označbo porekla - DOC -, ki vsebuje zemljepisno ime tega območja in ožjega območja »Rosazzo/Rožac«.  

Okolje, v katerega je umeščena opatija, je očarljivo: z nadmorske višine 176 metrov seže pogled do kobariške doline na skrajni desni, nato potuje prek slovenskih in italijanskih Brd ter se spusti v vzhodno furlansko nižino, objame obris bazilike v Ogleju z Gradeško laguno v ozadju, vitko zgradbo zvonika v Morteglianu, ki se vzpenja pred gričevnatim svetom Buttria, slednjič pa se radostno zadrži na mogočnih in elegantnih vrhovih Piancavalla.

Prst rožaških polj sestavljajo eocenski peščenjaki in laporji rumene in sive barve, ki jih v furlanščini imenujejo »ponca«. Ta prst, skupaj z edinstveno mikroklimo, zagotavlja idealne razmere za vzgojo trte. Podnebje je namreč zaradi bližine morja (25 kilometrov zračne linije) še posebej milo. Lega je poleg tega prisojna, pred hladnimi vetrovi iz Sibirije pa jo varujejo slovenske gore, ki se dvigujejo v zaledju.  

Nasadi so povečini sodobni, prevladujoča gojitvena oblika je Guyot, število trsov na hektar je razmeroma veliko. Zato je donos na trs zelo nizek (približno 1 kg grozdja), kakovost pa je najboljša možna. Delo v vinogradu se namreč izvaja tako, da trgatev dočakajo najlepši grozdi.  

Vinska klet je opremljena s cisternami iz nerjavečega jekla. Temperatura v vseh posodah je nenehno pod nadzorom prek elektronskega sistema.

Klet, v kateri se starajo vina, je najstarejša v Furlaniji, saj sega v leto 1200. Prvi so jo uporabljali benediktinski menihi za nego in shranjevanje svojega vina ter olja. Klet je odprta za obiskovalce.  

Poleg tega so obiskovalci spomladi in poleti vabljeni tudi na čudovito doživetje, ki ga ponuja »Sentiero delle Rose/Rožna pot«, po kateri se je mogoče sprehoditi med številnimi vrtnicami starih in modernih sort, katerih grmiči se vijejo ob robu vinogradov.